Komentar Spletnega Portala Casnik.si

Avtor je razmišljal o odločbi Ustavnega sodišča o Zakonu o RTV Slovenija.

Avtor v komentarju poziva ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko, da ni nikoli prepozno prepoznati svoje zmote in naj ji bo s svojim odstopom zgled ministrica za notranje zadeve.

Vprašanje za g. ministra Bešič Loredana in g. Šebedra je: Kako bo pri vaši »profesionalni« sestavi svetov zavodov z njihovo odgovornostjo? Želel bi, da končno začnemo prenašati v naše delo tudi odgovornost, ki je do sedaj ni bilo, če izvzamem osebni občutek odgovornosti posameznika do bolnika, česar tudi nimamo vsi!Komentar je pripravil prim. Janez Remškar, dr. med.

Avtorica v komentarju predstavi svoje razmišljanje o tem, kaj se po epidemiji dogaja z otroki v šolskih klopeh. Pestijo jih ocenjevanja in prehiter tempo učenja, ki mu zaradi pomanjkanja razlage niso zmožni slediti. Zato se znajdejo v stiskah, ki se odražajo tudi v nasilnem in nestrpnem vedenju ali samodestruktivnih vzgibih. Peršolja meni, da bi si za zgled pri reševanju tovrstnih težav morali vzeti skandinavske države, ki v ospredje ne postavljajo več učnih načrtov, ampak krepijo socialno-emocionalne veščine.

Napovedana ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz katerih bi potem ustvarili nov javni zavod, je sprožila živahne odmeve. Dejansko gre za nadaljevanje spominske in kulturne vojne … Celotno besedilo komentarja lahko preberete tukaj.

Avtor razmišlja o primeru p. Rupnika, saj vprašanja, ki se odpirajo, ne zadevajo le njega, ampak tudi umetniško ustvarjanje in življenje umetnikov nasploh. Nekateri v Cerkvi pozivajo, naj se Rupnikova vrhunska umetnost loči od njegove osebe, uradna Cerkev, v tem primeru Kongregacija za redovnike ali nauk vere v Vatikanu, se o tem ni izrekla.

Avtor članka je kritičen, do povojnega obdobja, ko so se v bratomorni vojni nekateri oklicali za ˝narodne heroje˝ in druge označili za izdajalce naroda. Meni, da razkol naroda ne more biti gibali razvoja, temveč vodi v propad naroda in države. Opozarja tudi na to, da nikoli ni prepozno sprejeti novih spoznanj, ki lahko postanejo temelj za perspektivo naroda in države, na katero so državljani lahko ponosni.

Avtor je ob začetku leta razmišljal o pomembnosti molitve starih zakoncev in zakoncev nasploh. Ta je še kako pomembna, kadar želijo za vero in Cerkev navdušiti svoje otroke, ki so se v svoji odraslosti odločili živeti drugače kot so živeli njihovi starši. Le z molitvijo lahko mož in žena svojim otrokom pokažeta, da sta postala duhovna človeka, ki lahko le tako delujeta pomirjeno in v Bogu.

Temeljno vprašanje je, kaj sovražni govor pravzaprav je oziroma kaj je tisto, kar ga določa. Na podlagi obstoječih ali dosegljivih pisnih virov je sovražni govor vsako izražanje, ki spodbuja in razpihuje rasno, versko, spolno ali kakšno drugo sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi. A ta razlaga le delno pojasni, kaj je sovražni govor.

Avtorica zavzame stališče, da je zelo prijazno sprejemati in podpirati druge narode in tujim družinam dobesedno financirati življenje, vendar med vso to liberalno pomočjo, ki jo nudimo, ne smemo pozabiti na lasten narod in lastne korenine. Zdi se ji, da smo v vsej svoji solidarnosti do drugih pozabili nase.

Avtor predstavi svoj pogled na novonastale politične okoliščine. Kot pravi dobro ve, da svoboda ni to, kar propagira gibanje, ki je zlorabilo to besedo. Po njegovih besedah svoboda za nas ni to, kar je svoboda za elito, ki živi v paralelnem svetu. Anton Kobal je podjetnik, ki posluje v tujini in kot pravi njegov zapis ni politično motiviran, a se mu pa zdi pomembno, da svoje mnenje vseeno deli.

Avtor pokomentira izid volilnega rezultata. Skoraj polovica slovenskega volilnega telesa stoji za Logarjem. Blok, ki ga je volil se je izkazal kot zelo discipliniran in trden. Tesna razlika, ki se lahko kdaj izenači, ali celo obrne je levici zatresla hlače.

S spletnega portala Časnik.si smo tokrat prebrali misli, ki jih je ob veliko preranem grobu Jasmine Rihar zapisal novinar Jože Pavlič. Na pokojno ga vežejo spomini ustvarjeni v mimobežnih srečanjih na hodnikih Družine.  Avtor razmišlja, koliko njemu znanih in ljubih oseb je že odšlo s tega sveta, a se jih spominja tudi v molitvi. Njihove duše so že na poti k Bogu. Upamo, da bo nekoč tudi naša. je svoje razmišljanje sklenil Jože Pavlič.

Tokrat so na portalu casnik.si objavili pridigo predsednika Slovenske škofovske konference, novomeškega škofa Andreja Sajeta, ki jo je imel v cerkvi v Kočevju za žrtve iz Macesnove Gorice. Mašo zadušnico za več kot 3000 pobitih v breznu pod Macesnovo gorico v Koševskem Rogu je daroval v ponedeljek, 31. oktobra ob somaševanju skoraj tridesetih duhovnikov. V svoji pridigi se je zavzel za pravico pobitih do groba, ki jim jo nekateri v Sloveinji še vedno odrekajo.

Prvi krog volitev je za nami. Naučil nas je nekaj pomembnih lekcij. Dobili smo prvi dokaz, da Gibanje Svoboda fatamorgana.Poglavje zase je Rok Golob, ki je očitno v prikritem besu ob spoznanju, da ni absolutni gospodar države, začel dajati izjave, ki bi jih tujci, ki slovenskih razmer ne poznajo, zelo hitro interpretirali kot neofašistične. Gospod je še enkrat dokazal, da mu demokracija ni blizu.V resnici ima desnica prvič po Barbari Brezigar pravo možnost, da zmaga v drugem krogu.

Tokrat nas avtor sooči z dejstvom, da se kljub dvatisočletni zgodovini krščanstva še dogajajo težke stvari za človeka in človeštvo: vojne, taborišča, množični pomori, izkoriščanje in nasilje nad otroki, sploh nad človekom od spočetja do smrti. Še težje pa je, pravi pisec, da je Slovenija prepletena z lovkami preteklosti. Po 30 letih oblast podpira tako izkoriščanje in zatiranje.

Tokrat smo prebrali zapis dr. Jožeta Dežmana. Na portalu Časnik.si se je vprašal: Svoboda za Zorana Jankovića ali za Milana Brgleza? Nenavadno je, da gibanje Svoboda podpira dva kandidata za pomembna položaja, ki imata nasprotujoči si stališči do pravice vseh mrtvih do groba in spomina. Zoran Janković kot favorit Svobode za župana MO Ljubljana to pravico vsem v titoizmu tabuiranim žrtvam zanika, Milan Brglez pa je kot predsednik DZ poudaril: »Nam, danes živečim državljankam in državljanom Slovenije, ni treba žrtvovati ničesar, da bi smeli pokopati svoje mrtve. To moramo storiti čimprej, saj bomo le tako vsaj simbolično zaključili to temno poglavje naše zgodovine.«Več na www.casnik.si

V odlični šoli ravnatelj zaupa učiteljem. Kako pa učiteljem zaupata slovenska država in izobraževalni sistem?Učitelji imajo radi pedagoški mir, zato ga ne kalijo z izražanjem mnenja o dogajanju v družbi.

Avtor se sprašuje, kaj nam želijo sporočiti slovenski časnikarji, ki se anonimno lotevajo tudi Katoliške cerkve. Zaveda se, da so nepodpisana pisma vedno obstajala, niso novost ne v javnem ne v cerkvenem življenju in opozarja, da se moramo bralci nenehno spraševati, kaj je glavni namen tako zasoljenih besedil.

Avtor potegne vzporednice aktualnega političnega dogajanja v Sloveniji z zgodovinskim primerom prilastitve denarja. Formula je vedno enaka le z razliko, da si je nova vlada v stotih dneh prisvojila univerzo, da bi ustvarila videz, da v Sloveniji drugače kot v preostali Evropi ni nič neodvisnega, ampak domnevno vse pod njenim nadzorom.