Sledi Asa

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob prihajajočem Tednu slepih, ki ga zaznamujemo prvi teden v juniju, bomo v današnjih Sledeh časa obiskali Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, kjer je postavljena muzejska razstava Slepopisje od točkopisa do e-bralca, ki osvetljuje zgodovino in pomen pismenosti slepih skozi različna pisna in zvočna sredstva – od brajice in tehničnega zvoka do sodobnih e-bralnikov. Na ogled je približno 60 predmetov, razdeljenih v sedem tematskih sklopov. Ustvarjalci z razstavo želijo ohranjati kulturno dediščino slepih in slabovidnih, muzejska zbirka pa je tudi podlaga za ustanovitev Muzeja slepopisja, muzeja slepih in slabovidnih. Razstavo si je ogledala novinarka Petra Medved.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PA

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

Slovenska odporniška fotografija se je razvila iz tako imenovane predvojne socialne ali družbenokritične fotografije. Predvojni fotografi so dokumentirali nastop okupacijskih oblasti in nato delovali v sklopu fotoreporterskih služb v različnih partizanskih enotah. Po začetku druge svetovne vojne pa vse do osvoboditve leta 1945 je v tem okviru delovalo več kot 160 avtorjev fotografov, ki so zapustili več kot 100.000 enot slikovnega, fotografskega in filmskega gradiva. Sicer pa je bilo o fotoreporterski službi iz obdobja narodnoosvobodilnega boja v slovenski povojni literaturi bolj malo napisanega, saj je slovensko zgodovinopisje partizansko gibanje preučevalo predvsem z vojaškega vidika. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se začele v zgodovinski bibliografiji pojavljati tudi študije o drugih temah ter vidikih narodnoosvobodilnega boja in partizanske organiziranosti. Ob poslušanju oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali fotografe in njihovo delovanje med drugo svetovno

Zakaj je bil odnos slovenske duhovščine do okupatorjev in odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno tako različen v različnih predelih slovenskega etničnega ozemlja Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odno

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravz

Ponovitev oddaje o Romanu in Angeliku Tomincu, franšiškanskih patrih, borcih za socialno pravičnost, ki sta med drugo svetovno vojno kljub drugačni odločitvi cerkvenih vrhov sodelovala z odporniškim gibanjem, po vojni pa pristala pod nenehnim nadzorom novonastale državeFrančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj

Dunajski dvor je na začetku aprila 1875 izdal zakon, s katerim je natančno predpisal ukrepe proti širjenju trtne uši, ki so jo vinogradniki prinesli v Evropo z uvozom sadik ameriških vrst trte. Na vinogradniškem inštitutu v Klosterneuburgu pri Dunaju so junija 1880 potrdili pojav trtne uši na vzorcu, ki so jim ga poslali iz občine Piran. Takoj so izkrčili skoraj 130.000 trsov, zemljo pa razkužili z ogljikovim sulfidom. Trtna uš je v nekaj letih skoraj v celoti uničila prvotno evropsko vinogradništvo, ki se je pozneje obnovilo z izdatno državno podporo sajenju cepljenih vinskih trt, kar je ostala praksa vse do današnjih dni.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Ve

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomo

»Vojna spada v muzeje« je duhovit napis v enem izmed evropskih vojnih muzejev. Čeprav stari Heleni muze za vojno niso poznali, so vojaški muzeji razširjeni po vsem svetu in, to je nenavadno, izjemno priljubljeni pri obiskovalcih. Ker gre za zanimiv pojav, je zanimiva tudi struktura teh ustanov in mnogi izmed vojaških muzejev so v zasebni lasti. Ob državnih ustanovah tako sledimo zgodbi neštetih zbirk, muzejev in muzejčkov, ki so jih ustanovili in jih vodijo navdušeni zbiralci. Slovenija pri tem ni nobena izjema, ravno nasprotno. Na prepihu zgodovine je njeno ozemlje gostilo kar nekaj vojsk, spopadov in vojn. Ostanki so našli svojo pot tako v javne ustanove kot v premnoge zasebne zbirke. V življenje zadnjih nam bo del zastora, ki jih zakriva, odškrnil Marko Radmilovič.

Ko boste obiskali Kranj, poiščite njegovo sončno stran. Tam boste našli Layerjevo hišo. Dobra kava, viralna divja češnja, stolp Škrlovec, ulične intervencije ter tekstilna, glasbena in literarna umetnost. Kako je vse našteto v hiši z večstoletno zgodovino (ob pomoči zavoda Carnica) našlo svoj dom in poleg vsega še nadvse uspešno sobiva, je preverila Darja Pograjc.

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko m

Že konec 17. stoletja je v uradnih spisih pisalo, da na idrijsko-cerkljanskem območju nekateri ljudje – moški in ženske – prekupčujejo s čipkami in tihotapijo živo srebro. Čez tri desetletja pa se v njih najde podroben zapis o pridržanju in sojenju tihotapki Marini Melhiorci iz Šebrelj. Njeno zgodbo, ki je bila glede na dolžino procesa in zapise v dokumentih, precej odmevna že v prvi polovici 18. stoletja, so obudili v Mestnem muzeju Idrija, ki domuje prav v gradu, kjer so ji sodili. Nastala je pravljica s senčnimi lutkami, gledališka igra, slikanica, muzejski lik in radijska igra Radia Slovenija. A kdo je bila ženska, ki so jo obtožili, da je del tatinske in tihotapske tolpe? Marino Melhiorco smo spoznali v oddaji Sledi časa, pri tem sta nam pomagali zgodovinarka Marija Terpin Mlinar, ki je nanjo naletela v starih nemških dokumentih, zapisanih v gotici, in igralka Metka Pavšič, ki njen lik igra v gledališki uprizoritvi in radijski igri.

V Pokrajinskem muzeju Celje so se na pobudo dr. Tomislava Vignjevića iz Znanstvenoraziskovalnega središča Koper lotili projekta izdaje knjige Shema kvaternijev in Celjski grofje. Gre za znanstvenoraziskovalni projekt, ki je trajal več desetletij. Ob izidu monografije so pripravili občasno razstavo o razvoju grba grofov Celjskih od začetkov njihovega vzpona do izumrtja te družine. Ob tem so predstavili tudi njihove pečate in to, kako so vsi ti simboli ene najpomembnejših plemiških rodbin pri nas vplivali na državne simbole v različnih zgodovinskih obdobjih vse do sedanjega državnega grba naše države. Pot nastanka grbov, njihovo spreminjanje in pomen bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V preteklih tednih smo poročali o obširnih požarih iz Los Angelesa, pred nekaj dnevi pa je Slovenijo pretresel hud požar v dijaškem domu na Poljanski cesti v Ljubljani. Čeprav nas tovrstni tragični dogodki vedno znova globoko pretresejo, pa velikokrat sčasoma izginejo iz našega zgodovinskega spomina. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili prav zgodbo enega izmed zdaj že skoraj pozabljenih dogodkov iz začetka 20. stoletja. Leta 1903 je namreč takratni Windischgrätz, danes znan kot Slovenj Gradec, prizadel hud požar, ki je uničil zajeten del mesta. Za seboj je pustil opustošenje in obup, a na srečo so vsi meščani preživeli. Mesto si je hitro opomoglo, saj ogenj ni uspel upepeliti njihovega neomajnega duha. Pridružite se nam pri pripovedi o uničenju, pogumu in ponovnem vzponu provincialnega mesteca v Mislinjski dolini

Vipavski Križ. Zagotovo ste ga že opazili, ko ste se peljali po slikoviti Vipavski dolini. Saj s svojo zanimivo podobo strnjenega naselja na hribu pritegne pozornost. Prav zato, da ne bi okrnili tega pogleda, so na vipavski hitri cesti zgradili tudi pokriti vkop. Na tem vkopu pa je skrbnik hitre ceste DARS začel graditi sončno elektrarno, ki pa naj bi, po mnenju domačinov, močno kvarila pogled na naselji Cesta in Vipavski Križ. Kako se bo zadeva razrešila in ali bo podoba majhnega, z obzidjem obdanega mesta, ki je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, ostala neokrnjena, bo pokazal čas. Nekoč je bil čas Vipavskemu Križu naklonjen, saj so mu podelili mestne pravice prav na današnji dan, torej 19. januarja, leta 1532. Kako se je to zgodilo in zakaj, bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.