Ars Humana

Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakš

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Foto: Žiga Bratoš

Kaj sploh je sporna kulturna dediščina? Kako jo lahko razumemo, definiramo in kaj imajo z njo opraviti sodobne umetnice in umetniki? Knjiga Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025) dr. Alenke Pirman je svojevrsten raziskovalno-znanstveni vpogled v obdobje skoraj treh desetletji (od 1992 do 2020), in sicer v dve polji – polje umetnosti in polje kulturne dediščine. Avtorica pri tem osrednji problem sodelovanja umetnikov in muzejev omeji na njihov skupni medij, na razstave, ki jih obravnava primerjalno, in razišče odnose med umetniki in muzealci ter razčleni modele njihovega sodelovanja. Na tem mestu pa pozornost usmeri predvsem na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja in ideološke sprege. Več o tem in omenjeni knjigi pa v pogovoru z avtorico. Sodeluje umetnica, publicistka in doktorantka heritologije Alenka Pirman. Foto: zajem naslovnice knjige Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025).

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

Dela politične teoretičarke in nemške filozofinje judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) so ključna referenčna točka za razmišljanja o politiki, družbi, moči, oblasti, demokraciji, totalitarizmu idr. Najbolj razvpiti njeni deli pa tudi petdeset let po njeni smrti ostaja Eichmann v Jeruzalemu (1963, slovenski prevod 2003, ponatis 2025), v katerem razgrne, kako običajni ljudje postanejo akterji v totalitarnih sistemih, in Izvori totalitarizma (1951, slovenski prevod 2007), v katerem totalitarizem definira kot proticivilizacijski politični pojav in opozori na pomen aktivnega državljanskega angažmaja. Več o življenju in delu Hannah Arendt pa z gostom. Sodeluje doc. dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, odličen poznavalec njene misli. Foto: Wikipedija

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpi

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Poljski režiser in profesor na filmski šoli v Lodžu, Maciej Drygas, je za svoj zadnji film z naslovom Vlaki, ki je v celoti zasnovan iz arhivskega gradiva, na enem od najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemski IDFI, v jeseni prejel glavno nagrado žirije. Z režiserjem, ki je večino svojega ustvarjanja posvetil filmskim arhivom, se pogovarjamo o ozadju nastajanja filma Vlaki, pa tudi o njegovih zgodnejših filmih, in o tem, kaj je tisto, kar ga pri delu z arhivi najbolj navdihuje. Fotografija: Festival dokumentarnega filma

Med 12. in 17. majem bo pod okriljem Programa Ars prvič v Ljubljani potekala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, eden najprestižnejših svetovnih radijskih forumov za sodobno umetniško glasbo. Ta bo s koncerti in drugimi dogodki osvetlila sodobno glasbeno ustvarjalnost, s posebnim poudarkom na slovenskih skladateljih. Kot uvod v tribuno bo Program Ars in z njim RTV Slovenija v okviru cikla Jazz Ars All Stars gostil poseben koncert, posvečen 60-letnici Evroradijskega jazzovskega orkestra. O tem glasbenem dogajanju in pomenu tribune razmišljamo z glasbenimi uredniki. Sodelujejo Gregor Pirš, Hugo Šekoranja in Primož Trdan.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi ome

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler. Na fotografiji starodavno naselje v občini Naborjet - Ovčja vas v Videmski pokrajini v Italiji, v središču naselja je župnijska cerkev; foto: Wikipedija

Predstavljamo Francisa Fukuyamo (1952), enega najodmevnejših sodobnih političnih mislecev. Ta ameriški politični ekonomist je še danes znan po propadli tezi o koncu zgodovine, a je skozi desetletja ostal opazen mislec o prihodnosti globalne politike, demokracije in njenih izzivov. V pogovoru z njim, ki je nastal ob avtorjevem gostovanju v Ljubljani v okviru festivala Fabula, ko mu je v slovenščini izšla druga njegova knjiga Liberalizem in njegove tegobe (Beletrina, 2025), med drugim razmišljamo o liberalizmu in njegovemu pomenu danes, javnih institucijah, vlogi identitetnih politik in civilne družbe ter nevarnostih, ki nam pretijo v prihodnje. Francis Fukuyama v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko je gostoval na festivalu Fabula, foto Gregor Podlogar.

Posebno mesto med renesančnimi misleci pripada Erazmu Rotterdamskemu (1466 –1536), utemeljitelju novoveškega humanizma, ki poudarja vrednost posameznika, človeško svobodo, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Erazem, strasten zagovornik evropske ideje, je že časa svojega življenja veljal za markantno, vplivno in kompleksno osebnost. Prevedel in napisal je nekaj del – vsa v latinščini –, kot na primer Tožba Mirú, O svobodni volji, Vzgoja krščanskega vladarja idr., a njegovo najbolj pomembno in znano delo pa je Hvalnica norosti (1511, slovenski prevod 1952). Ta "mala neumna knjižica", kot jo je nekje sam poimenoval, danes velja za klasično delo evropskega humanizma in humanistike nasploh. Več o tem delu in njegovem avtorju pa v pogovoru, ki je nastal leta 2011. Sodelujeta dr. Igor Škamperle in dr. Aleš Bunta. Na fotografiji portret Erazma Rotterdamskega Hansa Holbeina mlajšega; vir Wikipedija.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Foto: Gregor Podlogar

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa

V znamenitem gledališču Dolby v Los Angelesu so že 97. podelili oskarje. Slavil je neodvisni film Anora, pripoved o spolni delavki, ki se zaplete s sinom ruskega oligarha, s petimi zmagami, vključno z oskarji za najboljši film, glavno igralko (Mikey Madison), režijo, izvirni scenarij in montažo (Sean Baker). Za glavno moško vlogo je oskarja dobil Adrien Brody za Brutalista, v stranskih vlogah pa Kieran Culkin (Resnična bolečina) in Zoe Saldaña za Emilio Pérez. Za najboljši prirejeni scenarij so nagradili Petra Straughana za papeški triler Konklave. Oskarja za najboljšo fotografijo je prejel film Brutalist, ki je slavil tudi v kategoriji najboljše glasbene podlage in večer tako sklenil s tremi oskarji. Hrvaški kratki film Mož ki ni mogel molčati, pri katerem je kot manjšinska koproducentka sodelovala tudi Slovenija, je tokrat ostal praznih rok. O zmagovalcih, poražencih in predvsem letošnjih filmih pa z gosti, filmskimi kritiki Teso Drev Juh, Muanisom Sinanovićem in Robertom Kuretom.