Ars Humana

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpi

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Poljski režiser in profesor na filmski šoli v Lodžu, Maciej Drygas, je za svoj zadnji film z naslovom Vlaki, ki je v celoti zasnovan iz arhivskega gradiva, na enem od najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemski IDFI, v jeseni prejel glavno nagrado žirije. Z režiserjem, ki je večino svojega ustvarjanja posvetil filmskim arhivom, se pogovarjamo o ozadju nastajanja filma Vlaki, pa tudi o njegovih zgodnejših filmih, in o tem, kaj je tisto, kar ga pri delu z arhivi najbolj navdihuje. Fotografija: Festival dokumentarnega filma

Med 12. in 17. majem bo pod okriljem Programa Ars prvič v Ljubljani potekala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, eden najprestižnejših svetovnih radijskih forumov za sodobno umetniško glasbo. Ta bo s koncerti in drugimi dogodki osvetlila sodobno glasbeno ustvarjalnost, s posebnim poudarkom na slovenskih skladateljih. Kot uvod v tribuno bo Program Ars in z njim RTV Slovenija v okviru cikla Jazz Ars All Stars gostil poseben koncert, posvečen 60-letnici Evroradijskega jazzovskega orkestra. O tem glasbenem dogajanju in pomenu tribune razmišljamo z glasbenimi uredniki. Sodelujejo Gregor Pirš, Hugo Šekoranja in Primož Trdan.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi ome

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler. Na fotografiji starodavno naselje v občini Naborjet - Ovčja vas v Videmski pokrajini v Italiji, v središču naselja je župnijska cerkev; foto: Wikipedija

Predstavljamo Francisa Fukuyamo (1952), enega najodmevnejših sodobnih političnih mislecev. Ta ameriški politični ekonomist je še danes znan po propadli tezi o koncu zgodovine, a je skozi desetletja ostal opazen mislec o prihodnosti globalne politike, demokracije in njenih izzivov. V pogovoru z njim, ki je nastal ob avtorjevem gostovanju v Ljubljani v okviru festivala Fabula, ko mu je v slovenščini izšla druga njegova knjiga Liberalizem in njegove tegobe (Beletrina, 2025), med drugim razmišljamo o liberalizmu in njegovemu pomenu danes, javnih institucijah, vlogi identitetnih politik in civilne družbe ter nevarnostih, ki nam pretijo v prihodnje. Francis Fukuyama v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko je gostoval na festivalu Fabula, foto Gregor Podlogar.

Posebno mesto med renesančnimi misleci pripada Erazmu Rotterdamskemu (1466 –1536), utemeljitelju novoveškega humanizma, ki poudarja vrednost posameznika, človeško svobodo, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Erazem, strasten zagovornik evropske ideje, je že časa svojega življenja veljal za markantno, vplivno in kompleksno osebnost. Prevedel in napisal je nekaj del – vsa v latinščini –, kot na primer Tožba Mirú, O svobodni volji, Vzgoja krščanskega vladarja idr., a njegovo najbolj pomembno in znano delo pa je Hvalnica norosti (1511, slovenski prevod 1952). Ta "mala neumna knjižica", kot jo je nekje sam poimenoval, danes velja za klasično delo evropskega humanizma in humanistike nasploh. Več o tem delu in njegovem avtorju pa v pogovoru, ki je nastal leta 2011. Sodelujeta dr. Igor Škamperle in dr. Aleš Bunta. Na fotografiji portret Erazma Rotterdamskega Hansa Holbeina mlajšega; vir Wikipedija.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Foto: Gregor Podlogar

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa

V znamenitem gledališču Dolby v Los Angelesu so že 97. podelili oskarje. Slavil je neodvisni film Anora, pripoved o spolni delavki, ki se zaplete s sinom ruskega oligarha, s petimi zmagami, vključno z oskarji za najboljši film, glavno igralko (Mikey Madison), režijo, izvirni scenarij in montažo (Sean Baker). Za glavno moško vlogo je oskarja dobil Adrien Brody za Brutalista, v stranskih vlogah pa Kieran Culkin (Resnična bolečina) in Zoe Saldaña za Emilio Pérez. Za najboljši prirejeni scenarij so nagradili Petra Straughana za papeški triler Konklave. Oskarja za najboljšo fotografijo je prejel film Brutalist, ki je slavil tudi v kategoriji najboljše glasbene podlage in večer tako sklenil s tremi oskarji. Hrvaški kratki film Mož ki ni mogel molčati, pri katerem je kot manjšinska koproducentka sodelovala tudi Slovenija, je tokrat ostal praznih rok. O zmagovalcih, poražencih in predvsem letošnjih filmih pa z gosti, filmskimi kritiki Teso Drev Juh, Muanisom Sinanovićem in Robertom Kuretom.

24. oktobra 2024 so v Mestnem muzeju Ljubljana (na Gosposki ulici 15, korak stran od Križank) odprli razstavo Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. Več o razstavi in preteklosti, sodobnosti in možnih prihodnostih LGBT skupnosti povesta pisateljica Suzana Tratnik, s Corrine Brenko soavtorica razstave, in sociolog dr. Roman Kuhar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite oddaje in razstave, ki bo na ogled do vključno 23. marca.

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z

"Posebna odlika improvizacije je, da je najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi in da je obenem najmanj priznana in razumljena. Čeprav je danes navzoča na vsakem področju glasbe, ni o njej skoraj nobenih informacij." To sta prva stavka, ki ju je v uvodu k delu z naslovom Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi zapisal Derek Bailey (1930–2005), eden najvplivnejših in najdrznejših eksperimentalnih kitaristov. V pogovoru, ki je nastal leta 2010, pretresamo pomen te glasbene prakse in predstavljamo omenjeno delo britanskega glasbenika, ki je pri nas izšlo istega leta kot pogovor. V njem sodelujeta prevajalec dela Ičo Vidmar in glasbenik urednik Luka Zagoričnik. Foto: Zajem naslovnice slovenske izdaje knjige Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi (LUD Šerpa, 2010)

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem. Foto: Wikipedija

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija